Ne v Milano ne v Cortino

Foto: Profimedia

Z večerno otvoritveno slovesnostjo se v Italiji dviguje zastor 25. zimskih olimpijskih iger. Tokrat nosijo dvojno ime – Milano/Cortina. Ob oziranju za novim slovenskim odličjem pa se oko v prvi vrsti ne osredotoča ne na mesto mode ne na turistični biser Dolomitov, kjer je olimpijski ogenj gorel že daljnega leta 1956.

Za Niko Prevc počitka ne bo: Točno vem, kaj moram popraviti

Smučarski skoki

20:13 1

Smučarski skoki

20:13 1

“To je bila moja olimpijska pravljica”

Deskanje na snegu

15:15 0

Deskanje na snegu

15:15 0

Po natančno 20 letih se zimske olimpijske igre vračajo v “slovenski” časovni pas in na italijanska tla. Prav Torino 2006 pa so obenem tudi zadnje olimpijske igre, zimske ali poletne, ki so se končale brez Slovenije med dobitnicami kolajn. Šport je po definiciji nepredvidljiv. Olimpijske igre še toliko bolj. A ponovitev tega scenarija se na geografsko najbolj razpršenih igrah, zaradi česar se bo v posameznih območjih olimpijski duh zanesljivo vsaj malce pridušil, zdi malo verjetna.

Slovenija na najbližje igre doslej sicer pošilja relativno majhno ekipo, ki šteje 37 športnikov in športnic, kar je manj kot na predhodnih šestih ZOI. Da lova na rekordno odpravo ne more biti, je bilo jasno že v trenutku, ko je brez možnosti za Milano ostala hokejska reprezentanca. A številka vendarle zaostaja tudi za več igrami, na katerih ni bilo “risov”.

Del razlogov za osip se zagotovo skriva v manjšem številu alpskih smučarjev, ki so bili vrsto let okostje olimpijskih reprezentanc, zdaj pa se panoga nahaja v eksistenčni krizi. Čeprav je OKS ob šepetu SZS pri dodeljevanju olimpijskih akreditacij zamižal na eno oko, bo v Bormiu in Cortini d’Ampezzo tekmovala le osmerica.

Omeniti velja tudi prilagojen koncept dodeljevanja kvot in spremenjen nabor tekmovanj. Poleg tega pa so slovenski športniki izgubili olimpijski stik z več individualnimi panogami, ki so nekoč bile del slovenske ponudbe, denimo s skeletonom, umetnostnim drsanjem, sankanjem ter deskarskim in smučarskim prostim slogom.

In čeprav se Slovenija 2026 po naboru števila športnikov in tudi širini realnih kandidatov za odličja ne more primerjati s številnimi predhodnimi reprezentancami, pa ima vendarle v svojih vrstah dva najbolj izrazita favorita v celotni zgodovini. Še noben slovenski športnik, vključno z dvakratno olimpijsko prvakinjo in dobitnico štirih kolajn Tino Maze ali pa nekdanjo kraljico tekaškega sprinta Petro Majdič, se na ZOI ni odpravil v tako izstopajoči formi in s tako čvrsto pripeto priponko favorita za zlato, kot to velja za smučarska skakalca Domna in Niko Prevc.

Res je sicer, da sta brat in sestra iz znamenite družine olimpijska debitanta, kar v luči soočanja s pritiskom največje tekme in prepotrebne osredotočenosti na vse protokole ter tekmovalno izvedbo vendarle ni povsem zanemarljivo, a njuni popotnici sta naravnost impozantni, forma pa zastrašujoče dobra,

Oba sta prepričljivo vodilna v skupnem seštevku svetovnega pokala. Domen je v olimpijski sezoni zbral že kar 17 uvrstitev na stopničke, od tega 11 zmag. Nika jih ima na svojem računu 13 in skupno 20 uvrstitev med najboljše tri. Obenem bosta imela oba več priložnosti za dopolnitev družinske zbirke olimpijskih odličij, poleg tega pa v skakalni floti nista osamljena aduta. Od 24 moških tekem so se v tej zimi le štiri končale brez Slovenca na stopničkah. Na ženski strani pa od 21 le ena, in sicer prva.

Manj oprijemljivih razlogov za optimizem imajo Slovenci v preostalih panogah, a po drugi strani razpolagajo z več olimpijskimi izkušnjami in so v širšem pripravljalnem obdobju vendarle znali opozoriti nase. Zato bo veljalo, v nasprotju z naslovom tega prispevka, vendarle pogledati tudi čez meje doline Fiemme.

Denimo v Cortino d’Ampezzo, kjer bo Ilka Štuhec na poslovilni olimpijski misiji lovila še zadnjo manjkajočo lovoriko. Ali pa v Bormiu, kjer bosta Žan Kranjec in Miha Hrobat skušala dokazati, da trend oddaljevanja od najvišjih mest le ni tako čvrst, kot se zdi. Morda v Livigno, kjer bo v deskarski vasi “doma” največji delež aktivnih slovenskih športnikov z že osvojeno olimpijsko kolajno. Ali pa celo v Antholzu, pa čeprav Jakov Fak in Anamarija Lampič na poti do petih krogov nista imela prav veliko sreče in uspehov.